Zelo blizu mi je Tunizija, tamkajšnja kultura, njihov način doživljanja življenja, dnevni utrip.
Lahko bi rekla, da je tam moj drugi dom.
Skoraj nemogoče je, da ne bi vsaj malo primerjala z našimi navadami.
Zavedam se, da smo si različni, tako pisani, tako čudovito unikatni.
Da je Bog ustvaril različnosti z namenom.
Da se drug drugemu čudimo, občudujemo in sprejemamo to z veliko hvaležnostjo.
Že sosednja država, samo nekaj kilometrov stran, ima popolnoma drugačne navade, značajske posebnosti ljudi, razmišljanje.
Kaj šele druga celina.
Tako sladke so te razlike.
Tako lepo je občudovati človeško bitje, v jedru enako, ampak na ven tako drugačno. Kaj vse nam življenje ponuja!
Tam se vedno počutim kot kraljica. V tej revni državi je srčnost na visokem nivoju.
Opazijo človeka poleg sebe.
Popoln neznanec mi pristavi stol. Odpre vrta.
Se nasmehne z največjim in najbolj sladkim nasmehom, ki sem ga kdaj koli videla. Me obsije kot sonce.
Sedim in jih opazujem pri vsakodnevnih opravilih.
Skuhati čaj doma in ga prodajati na ulici. Zelo pomembno opravilo.
In tako dobrega čaja v življenju še nisem pila. Opremljenega s pozornostjo in velikim brezzobim nasmeškom.
Cel dan je bil v meni. Ta čaj. In ta gospod.
No, očitno je še vedno tu.
Ko bi se zavedal, kaj mi je dal.
Njegova toplina in srčnost sta se kar prenesli vame.
Ko bi vedel, da pišem o njemu, bi mu spet šla usta v velik nasmeh in pokazal bi zobe, ki jih ni.
Ni naglice. Kaj je pomembnejše kot trenutek zdaj?
Resnično, je še kaj bolj pomembno?
Sproščenost. Tista resnična. Skoraj otroška.
Spontan odziv. Ko se od nekje zasliši glasba, se seveda ustavi in se pomiga z boki.
Kaj je še bolj pomembno, kot to? Čisti užitek trenutka.
Že njihov pogled, je pogled trenutka zdaj, pogled prisotnosti.
Občudujem in obožujem jih.
V njihovi sredini se počutim živa.
Življenje kar buhti v meni.
In nič nimajo.
Oziroma tako malo.
Mogoče pa prav zaradi tega.
