Tu smo, da naše izkušnje, preko katerih smo šli v življenju, delimo.
Da pomagamo ali prižgemo lučko svetlobe nekomu, ki prehaja skozi podobno.
Večino mojega življenja sem nekaj pogrešala. Takrat ne bi znala točno ubesediti kaj.
Ampak sem.
Nekaj je manjkalo.
Čeprav sem imela “pokrite vse potrebe”
– moža, otroke, službo, počitnice, dom, pa tudi radost do življenja, veselje, dobro zdravje,
krog prijateljev- je nekaj manjkalo.
Res nisem želela biti nehvaležna za vse to.
Ampak….
Stalni občutek rahle lakote po nečemu.
Neke nostalgije.
Življenje me je usmerjalo.
Počasi.
Kam, nisem vedela.
A sem sledila.
Pripeljalo me je do tantre.
Le kaj ima skupnega tantra s tistim nekaj, kar sem nezavedno pogrešala?
Prav vse.
Ker- nezavedno- sem pogrešala sebe.
Zdaj vem.
Tisto moje bistvo, tisto sladko sredico, ki je bila in vedno bo, v meni.
Tako blizu, tako moja.
Utripa z mano, ves čas, a takrat je bila kilometre daleč.
Ko sem občutila tisto sladkobo, sem se vedno želela vračati tja.
Dala mi je prav vse, kar mi zunanji svet ni mogel.
In nikoli ne bo.
Občutek je bil, kot potešitev žeje po predolgem potovanju.
Stik same s sabo.
Potopitev v svojo esenco.
V blaženost, obenem mojega telesa in nje, moje duše.
Vemo ali ne vemo, take trenutke doživljamo ob orgazmu.
Zlitje s sabo.
Ko smo za nekaj trenutkov v popolnosti prepleteni, povezani.
In to nas nahrani.
To nam daje globok občutek izpolnitve.
Zdaj se lahko vedno vračam tja.
Preko dotika.
Preko prisotnega dotikanja svojega telesa, se lahko potopim.
In tam sem.
Doma.
Sprejeta v popolnosti.
Občudovana in oboževana, prav taka kot sem.
Varna v objemu svojega bistva.
Tistega dela mene, ki ni viden z očmi, ampak je še kako prisoten.
Tam vedno najdem oporo in spodbudo, ko na zunaj ni vse enostavno.
Vse je v meni.
In v tebi.
Prav vse.
Zdaj vem.
Oaza miru in blaženosti.
In vedno, vedno se lahko vračam.
