Ko sem postala mama, so me potem moji otroci to spraševali.
In drug drugemu odgovarjali.
Jaz želim neizmerno moč, kot Hulk.
Jaz bi imel moč nevidnost.
Jaz bi letel, kot Superman.
Bral misli.
Imel nadzor nad dejanji drugega.
Ha, ni slabo.
Jaz sem že kot majhna rekla eno stvar in tudi, ko sem odrasla ostajam pri isti.
Čeprav mi otroci pravijo, da sem dolgočasna, da bi si morala izbrati kaj drugega.
Jaz bi imela tisto super moč, ki naredi, da se človeku odpre srce, ko pride v mojo bližino.
Da se počuti dobro.
Da se počuti sprejetega.
Da se počuti popolnega, takšen, kot je.
Še vedno je to moja želja.
Srce ve. Vedno.
Srce vedno izbere prav.
Najbolj prava pot, je pot srca.
Tu nimamo kaj zgrešiti.
Odprto srce ne zmore nič slabega storiti.
Vedno čuti sočutje.
Vedno čuti povezanost.
Čuti milost in hvaležnost.
Legenda pravi, ko bomo stopili na drugo stran, nas bo na prehodu čakal čuvaj.
Ki bo na tehtnico dal srce.
Če bo srce lažje kot peresce, so nam vrata na široko odprta.
Kdo ve, če je to res. Videli bomo takrat.
Ampak že zdaj, za čas življenja, za čas, ko teptamo to zemljo, je najlepše imeti lahkotno srce.
Neobremenjeno.
Mehko.
Polno ljubezni, sočutja in empatije.
Vredno je.
