Spomnim se tistih trenutkov, čeprav megleno.
Ne vem kdaj in kako, ampak začne se vse spreminjati.
Telo.
Zaznavanje sebe.
Zaznavanje sebe poleg drugih.
Pogled na druge.
Sploh na osebe nasprotnega spola.
Samodejno se začne dogajati, ta preobrazba iz otroka v žensko.
Bilo je, kot je bilo.
Za nič se ne da reči, da je slabo ali dobro.
Je pač tako, kot je.
V bistvu se takrat nisem zavedala, ker se o temu ni govorilo.
Sploh.
Prepuščeni smo bili redkim člankom v kakšni reviji in kar smo si vrstniki med seboj povedali.
Na fante sem začela gledati drugače. Drugače je bilo v njihovi prisotnosti, kot prej.
Obenem sem čutila privlačnost in odboj.
Nekaj tako lepega in močnega se začne prebujati.
Spolna energija.
Ta mogočna sila.
Nima je smisla zanikati. Nima smisla se sprenevedati.
Še manj ima smisel jo potlačiti.
Nekako bo butnila na plano.
Vse je bilo prikazano kot sramotno in nekaj slabega. celo grdega.
Nekaj o čemer mladi nimajo pojma in tisto niti ni za njih; je za odrasle, zrele ljudi.
Kaj s tem početi kot mlad, neveden človek?
Kipi iz vseh strani.
Verjameš odraslim.
Sam svojih izkušenj še nimaš.
Zato verjameš.
Verjameš, da je sramotno se dotikati svojega telesa.
Mogoče celo grešno.
Verjameš, da ni prav čutiti.
Kako lepo in odrešujoče bi bilo se s kom pogovoriti.
Tako- normalno. Naravno.
Kot če bi se pogovarjali o vremenu. Ali filmu. Ali nekem dogodku.
Nekaj tako lepega, kot je človeško telo.
Ko se prebuja. Ko potrebuje bližino.
Spoznavanje. Učenje.
Čeprav mlado in v razcvetu- čuti.
Čuti globoko.
Kar smo nabrali v tistih letih, bomo nesli v večji del svojega življenja.
Popotnica, ki jo damo otrokom je velika.
Naj bo svetla, podprta z lepo besedo, odkritostjo in razumevanjem.
