Popolnosti ni, pravijo.
Jaz pa pravim, da je.
Popolno je vse, kar je.
Vsak, prav tak, kot je. S svojimi majhnimi ali velikimi posebnostmi.
Karkoli že to so.
Vsak je edinstvena različica.
Kako lepo je biti samosvoj. Unikaten.
To nas dela srečne, lepe, vitalne.
To nam da tisti žar, ki ga ne znamo ubesediti.
Kaj je tako posebnega na njej/njemu? Tisto nekaj.
Tisto, ko se sprejmeš v celoti.
Tisto, da se zmoreš izraziti v svoji edinstvenosti.
Življenje želi od nas prav to. Da se izrazimo po svoje.
Da ne sledimo drugim. Manj kot sledimo drugim, več imamo sebe.
In tu, v tem paketu, se skriva brezskrbnost.
Zatorej popolnost je!
Prav povsod, na vsakem koraku.
Občudujem sebe in občudujem prav vsakega.
In nazdravljam popolnosti vseh vrst.
