Petek je. Venerin dan.
Prebudim se, brez budilke.
Odprem oči. V miren dan.
Kakšen blagoslov.
In privilegij.
Prvo, drugo, tretje in četrto.
Mogoče je jasen dan. Mogoče deževen.
Še ne vem.
Ali pa meglen. Tudi megla ima svoj čar.
Predstavlja nejasnost, v kateri se vsi kdaj znajdemo.
Niti ni pomembno kakšen dan je. Vsak je lep.
Nekje sem slišala za vajo.
10 minut časa imaš, da našteješ vse, za kar si hvaležen. Kar izpustiš, tistega jutri več ne bo.
Hvala za vsak vdih in izdih. Za noge, roke, za vid, vonj.
Kaj če ne bi več vonjala ciklaminov ali jasmina? Sveže opranega perila. Cimeta pozimi. Ali vonja po morju?
Vonja moškega.
Hvala za moje srce, zaradi njega občutim življenje.
Hvala za svež zrak, kozarec pitne vode (in to iz pipe).
Hvala za otroke, za njihovo zdravje, za moje zdravje.
Hvala za mojo drugo polovico, za mamo, sestro, prijatelje, za vse bližnje. Hvala za sonce, ki nas tako lepo greje.
Hvala za ustnice, da se lahko smejim, da lahko okušam sladke poljube. Brez tega res ne bi želela biti.
Za hrano, za brbončice, da lahko okušam. Za sladoled.
Hvala za kavo. Za kavo s smetano. Tudi brez tega ne bi želela biti.
Za mir pod tem koščkom neba.
Hvala za vse dotike, ki jih lahko nudim, za moj čudovit prostor, kjer delam. Za vse moje stranke.
Hvala za vsako rožico, ki nam lepša pogled. Reko, skalo, hrib.
Hitim, da kaj ne izpustim….
Koliko vsega je! Koliko imam!
Kaj pa če rečem, hvala prav za VSE? Bi veljalo?
Življenje je sladko in tako zelo preprosto.
Kot kruh in marmelada.
