Naj vedno slišim notranji glas. Včasih je tako tih.
Včasih je glasen, pa mu jaz ne dam veljave.
A izkaže se, da je vedno imel prav.
Naj spoštujem pot vsakega posameznika.
Ni treba, da jo razumem, samo sprejmem.
Naj moj glas, dejanje in misel vedno pobožajo sočloveka.
Naj iz mene pride samo dobrota in spoštljivost.
Naj vsakomur dovolim dostojanstvo nošenja svojega nahrbtnika.
Ne spoštujem jih, če mislim, da bi jaz nosila bolje.
Sem poleg in podpiram.
Naj brezpogojno zaupam življenju. Naj imam to lahkotnost in moč plavanja s tokom.
Sploh v težjih trenutkih.
Naj ohranjam zavedanje, da je vsaka oseba, vsak dogodek samo odraz mene.
Tega, kar nosim v sebi. Samo moje zrcalo.
Naj bom sposobna spusti vsa pričakovanja. Prav vsa.
Naj bo vsak moj korak zavesten.
Zaveden lastne vrednosti in vrednosti vsakega živega bitja.
Vrednosti, a obenem majhnosti.
Naj bo vsak moj vdih prežet s popolnostjo Življenja.
Iz mojih ust v Božja ušesa.
