Ko življenje da limone, si naredi limonado, pravijo.
Zdaj se že poznam, a pred leti je bilo vse drugače.
Vsi imamo v sebi tisto lepo plat in tisto malo manj.
Vsaj zase lahko govorim.
Vse je krasno, ko so dnevi dobri, svetli.
Ko pride trenutek teme, je pa drugače.
Čeprav se na zunaj prav nič ne spremeni.
Ljudje in situacije so enake kot prejšnji dan. A dojemanje je čisto drugačno.
Počutje temno kot v breznu.
Nikjer znakov življenja.
Nikjer smisla.
Pred leti se je tako počutje držalo več dni.
Zdaj gre hitro mimo.
Zato ker sem sprejela.
Ker sem sprejela, da imam tudi temno plat, temne misli.
Začutim, ko se začne dogajati.
Prevzame me malodušje, žalost, razočaranje, otopelost.
Zdaj že vem. Opazim in sprejmem.
Tudi to sem jaz. Nima smisla se boriti proti temu.
Zanikati.
Potlačiti.
Če je le mogoče se umaknem. Ker vem, da bi v teh trenutkih lahko prizadela z besedami, ki bi jih kasneje obžalovala.
Umaknem se in se potopim vase.
Dovolim, da pride na površje prav vse.
Ne cenzuriram.
Samo dovolim in opazujem kako polzi mimo. Tudi to je moje in si zasluži prostor.
Ne vrednotim in ne sodim.
Dovolim se počutiti bedno.
In kmalu se začne krhati. Od nekje posveti majhna lučka.
Kot znak izhoda.
Usmerim pozornost tja. In svetloba počasi, počasi prežame vse.
Samodejno. Brez napora.
Veliko lepega se zgodi, ko sprejmemo vse delčke nas.
Kot bi se vsakič na novo rodili.
