admin

Nasmeh je tisti univerzalni jezik, ki ga razume vsak. Z nasmehom je že pol povedano.
Kaj narediš, če se ne razumeš v jeziku?
Včasih tišina reši vse.
Pogled.
Dobronamerne misli.
Želja po spravi, ne po nadvladi.

Peljem se z javnim prevozom, to je taksi, malo večji kombi za 8 ljudi.
Nič neobičajno ni, če zaprosiš voznika naj ustavi ob cesti, kjer pečejo tortilji podobno zadevo. Kupiš kar skozi odprto okno. 
Gospod, ki je tortiljo kupil, me je opazil, ne njihovo, vsaj ne po videzu, mi odtrgal košček in rekel – izvoli, moraš poskusiti Tunizijsko dobroto.
Vzamem z veliko hvaležnostjo.
S tem mi je izrekel dobrodošlico v  njihovi deželi. Mi dal mesto.
Tako drobna, a tako velika gesta.
Poleg mene sedi nosečnica. Odtrga tudi njej košček, kajti nosečnici se ne sme odreči nič. 

Sredi noči sem morala na 130km oddaljeno letališče in v tistem trenutku sem ostala brez prevoza.
Pustimo zdaj podrobnosti zakaj. Zato, da bi imela to izkušnjo, če dobro pomislim.
Prijatelj, ki je bil z menoj, ni bil videti prav nič vznemirjen.
Na  cesti je ustavil prvi avto. V deželi, kjer so avtomobili redkost.
Po mojem občutku ga ima vsaka deseta družina. Povedal je situacijo.
Ta je poklical nekoga, ta še nekoga in v desetih minutah je prišel nekdo z avtom.
Še jaz, v domači deželi, kjer ima vsaka družina eden, dva ali tri avtomobile, bi imela težavo najti nekoga ob 2h zjutraj, tako na vrat na nos.
Pomagajo si.
Edino tako lahko preživijo.

Kaj pa imamo mi?

Možnosti.
Veliko možnosti.
Kadarkoli se lahko usedemo na letalo in gremo kamorkoli želimo.

Imamo sodišča. Policijo. Zdravstvo. Socialo.
Oni so prepuščeni sami sebi. 

Vedno imamo možnost delati. Kdor želi.
Tam je služba velika dobrina.
Šola je velika dobrina.
Štipendija. Kaj je to? 

Imamo možnosti.
Živimo v čudovit deželi, kje smo varni in zaščiteni.
Imamo pravice.
Veliko mero svobode.

Naj se nam to utrne v zavest.
Bodimo prijazni do tujcev.
Lepa beseda vedno lepo mesto najde.
Edino na ta način lahko gradimo lepši jutri.