Znajdem se v zadregi.
Običajno nekomu želimo ljubezni, zdravja, denarja, miru, lepih odnosov.
Ampak Življenje ne kar deli vsega tega.
Ne kar tako.
To si moramo – zaslužiti.
Če nekaj imamo, pa tega ne znamo ceniti, je enako, kot če tega ne bi imeli.
Kaj mi bo ljubezen, če je ne razumem? Če jo jemljem kot samoumevno. Če je ne cenim in če ne občutim kako je, ko je ni.
Življenje ima svoje načine, da nas pouči.
V bistvu je vsaka želja, ki jo nekomu priželim, sebična.
Sinu priželim, da mu gre dobro v šoli. Zakaj?
Ker bi v nasprotnem primeru tudi jaz trpela, ko bi ga videla v stiski.
Priželim mu mirno, lagodno življenje.
Zakaj? Ker bi trpela tudi sama, ko bi videla, kako trpi. Sebično?
Kaj pa, če je to pot, ki jo mora prehoditi, da pride do spoznanj?
Nekomu drugemu želim zdravja. Mogoče ga Življenje ravno preko bolezni nečesa uči, mu želi nekaj pokazati, sporočiti.
Vsi želimo, da bi življenje teklo lepo. Brez nihanj.
Ampak kako naj razumemo padec, če nikoli ne pademo?
Kako naj razumemo osamljenost, če nikoli nismo bili osamljeni?
Kaj pa, če nam Življenje samo od sebe daje, tisto, kar najbolj potrebujemo?
Če nam ravno z odvzemanjem tistega, kar si najbolj želimo, daje možnost, da najprej začutimo kako je, ko tega nimamo in ko bo tisto prišlo, bomo zares znali ceniti?
Kaj pa če je ne-imeti blagoslov?
Kaj pa, če Življenje od nas želi, da najprej cenimo to, kar že imamo?
Ampak zares cenimo.
Občutimo z vsako celico kako bi bilo, če tega ne bi bilo.
Se sploh zavedamo, da v bistvu imamo že vse?
Pozabljamo.
Zato se običajno moje rojstnodnevne želje glasijo –
Želim ti, da te Življenje podpira (tako kot je najbolje zate, ne vem kako to je:))
Tudi, če to pomeni pomanjkanje nečesa.
Vsakomur resnično želim sposobnost, da vse, kar se dogaja v Življenju, lahko sprejme kot blagoslov.
Prav vse.
