Prav vse je odločitev.
Ali se bom počutila veselo ali mizerno.
Ali bom z radostjo stopila v vsak dan.
Ali se bom prepustila Življenju.
Zaupala.
Ne glede na vse.
Ker Življenje ima svoje načine.
Navadno zelo zanimive in nepričakovane.
Pred leti sem imela “zlomljeno srce”.
Kdo ga pa ni imel.
Čeprav je vse v meni želelo pokazati s prstom na nekoga;
čeprav bi bilo najlažje biti žrtev;
čeprav je odmevalo vprašanje- zakaj;
čeprav bi bilo enostavno biti zagrenjena in zapreti srce, sem se odločila drugače.
Odločila.
Ponavljala sem si – tako je najbolj prav, čeprav še ne vidiš zakaj.
Govorila sem si- ne, ne boš zaprla srca, dovolila boš, da vse občutiš, vse bo šlo skozi.
Ni bilo edinkrat, da sem bila razočarana, zlomljena, negotova.
Ampak vedno sem se odločila, da je očitno tako prav.
Za nekaj že.
Nimam pojma za kaj.
Ampak je.
Ker verjamem v stavek- Življenje se ne dogaja tebi, dogaja se zate.
In tako je vedno bilo.
Vedno se je izkazalo, da je bilo prav.
Čez čas.
Da je bilo edino tako prav.
S tako naravnanostjo postane Življenje resnično blagoslov.
Ne govorim o temu, da se je potrebno pretvarjati.
Prav je občutiti vse občutke in jim dovoliti, da gredo skozi.
Ampak ne dovoliti, da nekje obtičijo. Ali ostanejo predolgo časa.
Občutiti vse v polnosti.
In popolnoma zaupati, da je za vse poskrbljeno.
Takrat se zgodi čudež.
Življenje te nagradi z občutenjem izjemne hvaležnosti in milosti.
Z občutenjem povezanosti.
Ljubezni.
Miru in radosti.
Le kaj bi še želel več?
