Kaj pa, če je vse na svojem mestu.
Kaj pa, če je vsak popoln tak, kot je.
Kaj pa, če je vse popolno, tako kot je.
Tako, kot smo si po izgledu različni, smo si različni tudi po karakteristikah.
Zakaj bi nekoga spreminjali? Zakaj ga ne bi sprejeli prav takega, kot je?
Ni to nekaj najlepšega, kar lahko podarimo sočloveku?
Sprejeti ga v popolnosti.
Podpirati ga v temu, kar je. Takega kot je.
Nekdo ima ogromno znanja, a mogoče premalo sočutja. Kaj pa, če je njegova naloga v tem življenju samo predajanje znanja?
Ko potrebujemo sočutje, se obrnimo na nekoga drugega.
Vsak je edinstven in je s seboj prinesel točno tisto, kar potrebuje.
Podprimo tisto lepo, tisto dobro v sočloveku.
Najdimo tisto, kar ima. V čemer je dober.
Opazimo tisto in spreglejmo drugo, kar mi mislimo, da mu manjka.
Ker mu ne manjka prav nič.
Svet bo lepši, prijaznejši, ko se bomo sprejemali in podpirali med seboj.
Ko si bomo dovolili delati napake.
Z ljubeznijo rastli.
